Life

ŽIVLJENJE V NOGOMETNEM DRESU

By on June 1, 2017

Za vse, ki ste v zvezi z nekom, ki je življenje posvetil žogi ali smučkam ali surfu ali kateremukoli drugemu predmetu, s katerim si želi osvojiti svet.

In za mojega Anžeta.

Trenutno sem v avtu. Ravnokar sem pojedla celo vrečko smokija, zato je tipkovnica na mojem laptopu že po prvem stavku povsem mastna. Ob meni Anže s svojim prodornim glasom poje in ob vožnji maha z rokami; če ne poje, se jezi. Jezi se na počasne voznike, za katerimi se voziva po najbolj vijugasti cesti. Peljeva se iz Krka. Ker sedim po turško, me s svojo desno roko nenehno ruka, ko šalta iz ene prestave v drugo. Ampak me ne moti. Vesela sem, ker lahko zopet pišem. Vesela sem, ker je na moji levi Anže in ker me je pravkar inspiriral za novo objavo.

 

 

Ko sem pri šestnajstih letih naročila en paket Anžeta Piška, 181 centimetrov visokega nogometaša, si nisem mislila, kako močno bo prav beseda ‘nogometaš‘ vplivala na moje življenje. Mene so namreč takrat zanimali le centimetri, ti prej napisani in oni drugi (slednji na spletu niso znani, zato se pač pustiš presenetit). Na koncu pa poleg po pošti dobiš še en kup drugih informacij, kot so: pozicija: vezni, boljša noga: leva, številka dresa: 6 … Z njimi pa ne veš točno, kaj početi… Zato sem en kup, v paket vštetih stvari, spravila v posebno namišljeno škatlo in jo poimenovala ‘včasih mam poln kurac fuzbala’.

 

Zelenica. Včasih jo mam res poln kurac. Zelena barva me tako bode v oči, da sem kot bik, ki se namesto za rdečo, podi za zeleno. Poln kurac žoge, poln kurac velike ure, ki kaže, katera minuta tekme je, poln kurac podalškov, poln kurac štetja jebenih pik, poln kurac 22 tipov, ki tečejo sem in tja, poln kurac tega, da če ni na sporedu njegova tekma, je pa tekma nekoga drugega. Ker sama tega ne spremljam le odkar sem z Anžetom, ob nogometu sem odkar pomnim. V maminem trebuhu sem že kot fižolček velika hodila na očijeve tekme in si jih tako že pred rojstvom ‘ogledala‘ več kot nekdo v celem življenju. In ko se jezim na zelenico, žogo in vse igralce, se spomnim, da pravzaprav nisem jezna na vse to, temveč na ostale obveze in negotovosti, ki pridejo s športom.

 

Čeprav se po prej napisanem ne zdi, imam nogomet vseeno rada, 95% časa. To je namreč razlog, da sta tako moj fotr (nikoli ga ne kličem tako, ampak res nisem hotla izpast tak softič in napisat tati) kot tudi moj fant prav takšna ko sta. Ker že pred parimi leti sem ugotovila, da mi ‘niti ne sanja se mi ne, kaj bom v lajfu, grem pa zdele enga skadit’ tip tipa pač ne odgovarja. Zagnanost, ambicioznost, predanost, samostojnost – vse to je nogomet (poleg Barbi in Ukija, njegovih staršev) naučil Anžeta. In z vsemi plusi, s katerimi športnik pride, so z malim tiskom napisani tudi tisti minusi, ki jih čez čas pač moraš sprejet, drugače ne gre.

 

Čas. Pogovor o času mi razjeda možgane, vsaj tako se včasih zdi. Pa ne v smislu, da bi bil čas problem pri tem, da ga ne bi mogla preživljati skupaj – ker roko na srce, ga skupaj preživiva več kot marsikateri par, kjer sta oba po faksih. Ampak, ko pride do drugih zadev v povezavi s časom… Takrat imava oba zvezane roke.

 

Kdaj bova odšla na dopust? – Ne morva točno vedt.

A bova letos sploh lahko šla na dopust? – Zveva par dni prej.

Ima kakšen vikend povsem frej? – Hahahahah, tega vprašanja sploh ne postavljam več.

 

Po štirih letih in pol se nekako navadiš na te, ne povsem navadne situacije, te pa včasih vseeno malo ganejo. Na tem še delam. Učim se ne zganjati panike, vsakič ko iz neba pade neka nova informacija. Učim se prepustiti toku. Učim se ne preganjati časa, ker čas sam najbolje ve, čas sam najbolje preseneti. In nato je na koncu vedno vse okej, boljše kot okej, boljše kot si si zamislil.

 

In potem se spomniš, da ti ‘minusi’, ki jih šport prinese morajo bit tam. Ker konec koncev, kdo pa minusov nima? Jaz vem, da jih imam cel kup pa ne treniram ničesar. Samo tečna sem, kar tako, in Anže bi o tem lahko napisal več strani dolgo objavo. Sam (skoraj) vedno ve, kaj narediti, da mi ni hudo. Že s pogledom mi zagotovi, da ne potrebujem ničesar drugega in z mano, kot s punco, ki živi po jebenem principu ‘hočem vse ali nič’ je včasih to res težko, ampak njemu uspe.

 

 

Ja, na moji levi sedi Anže. Fant, na katerega sem nora od svojega šestnajstega leta. Trenutno so njegovi kodri zaradi slane vode še bolj bujni, po njegovem nosu in licih pa je od sonca videti čisto malo rdečice. Želim ga prepričati, naj vozi s sončnimi očali, ker bo zaradi mrščenja dobil gube – niti malo ga ne gane. Pogleda me, roko položi na moje stegno in pojeva naprej.

 

 

Neja xx

 

 

 

 

TAG

LEAVE A COMMENT