Life

ZA VAJU, ZANJ, ZAME – ZA NAŠ ŠTIRI

By on April 25, 2017

Za moja dva Anžeta in enega Domna. 

Hvala, ker ste.

 

Čas beži. Res. Ne vem, kdaj točno smo mi štirje postali to, kar smo. Vem samo, da je bilo tako naravno. Kot je popolnoma naravno zrak vdihniti in izdihniti. In vedno je bilo sproščeno. V taki meri sproščeno, kot se lahko počutim samo doma, naga, pred televizijo in z radlerjem v roki.

 

Čas beži. Zdi pa se, kot da bi mi Anže včeraj predstavil svoja dva prijatelja. S prstom je najprej pokazal na enega. Bil je višji od drugega. Imel je modre oči in polne ustnice. Pri strani so se začeli kazati njegovi kodri, ker se nekaj časa ni postrigel. ”Anže Založnik, Zalc,” se mi je predstavil. Drugi je imel krajše lase, skrbno počesane na eno stran, zabarikadirane z želejem. Pogledal me je s svojimi čokoladnimi očmi in se nasmejal. Segel mi je v roko in vzkliknil: ”Domen Jugovar, Jugi”.

 

Čas beži. Število steklenic piva, ki smo jih spili v Cutty Sarku pa se veča, prav tako se veča število iger Activityja, ki sta jih proti nama izgubila Zalc in Jugi. Vedno večje je število nogometnih tekem, ki jih pogledamo. Vedno manjše pa je število vprašanj, ki jih lahko postavim med temi tekmami, ko mi postane dolgčas. Kot otrok očeta fuzbalerja, sem že mogla poznat osnove kot so ofsajd, zdaj pa oni polnijo moj nogometni besedni zaklad in postajam pravi ekspert ‘fuzbalščine’. Kot nogometni slovar za telebane mi razlagajo, kaj je ševa in kakšen je obrat Zidana. Vedno manjše je tudi število tem, ki jih še nismo obdelali ali pa lastnosti, ki jih en pri drugem ne bi poznali. Človek ne bi verjel, kaj vse smo skupaj doživeli, kaj slišali, kaj videli.

 

Da ne bo pomote – pridejo dnevi, ko bi vsakega posebaj prijela za vrat in jih nekaj časa davila ali pa bi jih močno brcnila v tista njihova jajca, ki jih branijo z vsem svojim življenjem. Včasih mi ni do njihovih šal in zbadanj. Včasih me ne razumejo. Normalno, da me je Anže, kot moj fant, videl v vseh možnih stanjih (pa ne mislim agregatnih, ker na žalost nimam te možnosti, da bi se lahko iz trde oblike spremenila v tekočo in nato plinasto, kjer bi lahko kot skupek delcev iz stalne oblike prehajala v nestalno ter se prosto in z veliko hitrostjo gibala sem ter tja) ampak tudi ona dva sta videla vse moje barve, ki niso le odtenki sive, ampak se raztezajo od jezne rdeče do srečne rumene. Videla sta me že jokati, od smeha in žalosti, videla sta me že kričati.

 

Čas beži. Veliko so me naučili, čeprav jih sama zbadam, da sem jih vse, kar vejo, naučila jaz. Odraščamo. Spreminjamo se. Ampak mi še kar držimo skupaj. Vem, da bo Zalc vedno ta, s katerim bova imela najine globoke pogovore in Jugi bo vedno moja prva izbira, s katerim bom na zadnjih sedežih avta na ves glas pela in plesala … In moj Anže … On je pa itak objava zase.

 

 

P.S. Prilagam slike našega nedeljskega tripa. Večinoma dokumentirajo prej omenjeno petje in plesanje.

 

 

Neja xx

TAG

LEAVE A COMMENT