Life

VSE NAJLEPŠE ZA TVOJ PRVI ROJSTNI DAN BLOG, MOJ OTROK!

By on October 23, 2016

Minilo je leto in pol odkar sem sedela v učilnici zdolgočasenih vrstnikov, ki se z na pol odprtimi očmi pretvarjajo, da poslušajo profesorje. Pozabila sem že, kako je imeti rutino in obveznosti, a letošnji oktober me je kaj kmalu postavil na realna tla. Zdi se, da to moje ‘pavziranje’ ni bilo dovolj dolgo – nikoli ne bi bilo, človek bi vedno ‘samo’ še kakšen mesec bolj na izi…

 

Zdaj so učilnice zamenjale velike predavalnice, testi so kolokviji ali izpiti, profesorji niso le profesorji, temveč tudi avtorji knjig in so (bili) na takšen ali drugačen način aktivni v politiki, naziv mojega ‘izobraževalnega programa’ ni več Gimnazija Jožeta Plečnika pač pa Fakulteta za družbene vede in nimam več statusa dijaka – zdaj sem študentka.

 

 

… Leto dni prej …

 

 

”Kva pa pisanje bloga?”

”Kva? Kakšn blog?! Dej nehi!”

”Pa dej no – Neja, rada maš modo, ‘mejkap’, dost potuješ; povrh tega pa itak skos govoriš. Lahko bi vse to sam še napisala. Vejce in pike pa tut novjo problem, če že men skos težiš, ker jih ne uporablam…”

”Ne, folk bi se mi smeju… Sploh ne vem, kako bi začela…”

”Maš smisu! Vrjam, da bi ljudje to bral!”

”Mogoče… Ne vem… Bom premisnla…”

 

Nekako tako je izgledal pogovor med mano in Anžetom, ko sem mu povedala, da sem se dokončno odločila pavzirat in ga vprašala, kaj bi lahko med letom počela poleg ležanja na kavču. Glava kar zaboli ob pogledu na vse te NE-je, tropičja kot znak nedokončanih misli in ‘zafnane lublanščine‘. Res sem premislila in vsi ti ‘ne-ji‘ so kmalu postali ‘ja-ji‘.

 

Danes, 40 objav pozneje, praznujem rojstni dan. Pa ne svojega. Tega. Rojstni dan mojega bloga. Smešno se sliši, a to je moj ”spletni otroček” hah! Res je – to ni pravo bitje v plenicah, ki me ponoči ne bi pustilo spati in jaz nisem prava mama, ki svojemu otroku speče (beri: kupi) torto, v to zarine svečko in gleda, kako jo upihne (beri: upihne jo sama, saj enoletni malček le debelo gleda v goro čokolade in se čudi, zakaj vsi velikani neprestano ploskajo, pojejo in rinejo vanj).

Ne, to ni tak otrok, ki bi mu lahko določili astrološko znamenje (čeprav še vedno mislim, da sva oba ponosna škorpijona). In to ni tak rojstni dan.

 

Pa vseeno – malo mi je dovoljeno bit čustvena!? Vesela sem, da sem ustvarila ta prostor, da sem pisala in fotografirala, da sem tu shranila ene izmed najlepših trenutkov, da sem bila iskrena, da sem vedno to počela na prvem mestu le zase, da sem se norčevala iz sebe (in malo iz drugih), da sem se iz tega veliko naučila, da sem si s tem odprla veliko vrat, da sem spoznala nove ljudi, da sem videla podporo svojih najdražjih, da sem bila vsaj malo drugačna od ostalih…

Predvsem, da sem spoznala, kaj resnično si želim početi in si dokazala, da lahko s tem v prihodnosti mogoče tudi uspem.

 

To je moj prostor, a tudi tvoj. Hvala, da prebereš vse bedarije, ki mi rojijo po glavi in si ob tem malem morju blogov vzameš čas še za mojega. Tako ne težim zaman, ko svoj fotoaparat rinem v roke svojega fanta, prijateljic in staršev ter jih silim, da me fotografirajo v vseh mogočih pozah na vseh mogočih mestih, medtem ko drugim posmehljivo/zvedavo/začudeno uhaja pogled prav v našo smer.

Danes sem s svojim blogom upihnila namišljeno svečko. Prvo in ne zadnjo.

 

Neja xx

TAG

LEAVE A COMMENT