Places

TAJSKA #5: KOH TAO – KRIVE SO PALME

By on January 19, 2016

Drugi in zadnji otok. 21km2. Nov dan. Prva plaža, druga plaža, tretja plaža, četrta …. Bela mivka. Školjke. Školjke vsepovsod. Še bolj bela mivka. Čisto morje. Topla voda. Palme. Kristalno čisto morje. Še več palm. Palme vsepovsod. Sadje. Slaba angleščina. Dobri ljudje. Še boljši zajtrki. Lepe modre hiške. Spet povsod zelena. Spet neverjetni klanci. Trije fantje. Dva motorja. Eno dekle. Veselje. Tečnoba. Smeh. Kreg. Najboljša družba.

Eden najljubših dnevov mi je bil takratni četrtek, 31.12.2015. Jaz, Anže, motor in najini podvodni maski. Brez telefonov. Priznam, vzela sem svoj fotoaparat. Naredila sem 3 slike. Na vseh treh je bil Anže… in seveda palme! Na eni se je videla najbolj luknjasta pot po kateri sva se vozila… no, vsaj na začetku – potem sva motor raje pustila… pa sva hodila. Midva in neskončna svoboda, ki nama jo je ponujal prelep Koh Tao.

 

’’Je vse ok?’’ me je večkrat vprašal. ’’Jaaa! Hitreej, hitreeej!’’ sem se zadrla nazaj, da bi me slišal kljub vetru, ki nama je česal lase in mašil ušesa. Uživala sem. Še bolj takrat, ko sem pokukala izza njegove rame in videla, kako je poskočil kazalec na števcu. Takrat je poskočilo tudi moje srce, ne od strahu, od vznemirjenja.

’’Pazi, veja, sklon se!’’

’’Zdej boš mogla mal zadržat sapo, velik prahu je dvignla una budala pred nama.’’

’’Pazi, začel bo dežvt. Raj posprav fotoaparat.’’

’’A si vesela ane? Najrajš maš vožnjo…’’

 

Ja, najboljši je…

Sladkorna.

Verjamem, da Zalc in Jugi nista tako romantično doživljala naših motorističnih podvigov. Sploh takrat, ko ju po kosilu motor ni potegnil po kakšnem strašno navpičnem klancu. Takrat smo se smejali. Vedno. Jugi malo manj. On je moral prehodit klanec… 😀

 

Ja, res so bili prelepi dnevi, ko sem zgodaj zjutraj zaslišala kikirikanje petelina, odprla oči in pogledala pred sabo, kjer so bila velikanska balkonska vrata. Ko sem odgrnila zavese, me je zaslepila svetloba in ko sem odprla vrata, je vame udarila svežina jutra. Morje pred mano mi je pomenil spokojnost. Anže me je napolnil s smehom, ker se je zmrdoval nad petelinom, ki naju je zbudil. Sam pri sebi je mrmral, kako ga bo našel in mu zavil vrat. Kmalu zatem sta na najina vrata potrkala fanta, da se odpravimo na zajtrk. Šli smo. Na zajtrk… in nato našim dogodivščinam naproti.

5 dni tam, nato še en v Bangkoku. Potem pa domov… Na sneg! :(

 

Ne morem si pomagat. Ko pomislim na zadnje dneve, me preplavi tudi žalost. Točno takšna, ki me je preplavila takrat, ko sem se na letalu proti Benetkam spomnila, da sem na prejšnjem letu do Dohe pozabila SD kartico, kjer so bile slike naših zadnjih štirih dni. Takrat sem tudi ugotovila, kako težko je trem fantom obrazložit, koliko lahko dekletu le te pomenijo.

Kurc, zdaj nimam tistih treh fotografij najboljšega dneva. Nimam slike hoje fanta in luknjaste ceste. Nimam slike gugalnice na plaži. Niti ne novega leta. Niti ne tistih, ko sem Anžeta prisilila, da je imel z mano dvourni fotošuting na najinemu luškanemu balkonu. Jebiga.

Tolažim se, da imam dober spomin. A kaj, ko me notranji glas še vedno okrega, da ta zbledi in da pri osemdesetih ne bom vedela točno, kaj in kako je bilo… Mogoče pa takrat sploh ne bom želela videti svojega devetnajstletnega obraza brez ene gube in Anžeta s popolno devetnajstletno postavo – takrat bom navajena na svoje zgubano čelo in njegov trebušček.

 

Neja xx

TAG

LEAVE A COMMENT