Places

TAJSKA #4: KOH PHANGAN – 50 ODTENKOV ZELENE

By on January 11, 2016

Kako čudno mi je po več kot enem tednu zopet odpreti računalnik in pisati… Čudno, ker zdaj medtem ko pišem, ne sedim več pred najino majhno leseno hiško, temveč na kavču. Ko dokončam stavek s piko in se s ponosom ozrem naokoli, da bi pozdravila ptice in metulje, jih zdaj ni več. Ko za trenutek zaprem računalnik, da bi videla tisto prelepo peščeno potko, ob kateri se dvigajo vsa možna drevesca, ki ti kažejo, kam naprej do plaže resorta, ki je bila le nekaj metrov stran, je ne vidim. Namesto prej opisanega vidim svoje iztegnjene noge, v debelih nogavicah, ki počivajo na mizi. Nad njimi pa televizijo na kateri prenašajo smučanje – slišim krike navijačev, ki odmevajo iz zvočnikov. Zdaj se je po strminah pognala gospodična Vonn.

 

Koh Phangan ali Ko Pha Ngan torej.

Na ta otok smo prišli 22.12. Pot do tja iz Bangkoka nam je vzela malo več časa kot smo si izračunali. Odjavili smo se iz hotela in s taksijem odšli proti drugem letališču v Bangkoku – Don Muang Airport. Po enourni zamudi smo nato uro in deset minut leteli do Surat Thani letališča. Od tam naprej smo se eno uro vozili z avtobusom do pristanišča, kjer smo se podali še na nadaljnjo dveurno vožnjo z ’’fast boatom’’. Do našega resorta smo prispeli okrog šeste ure, ko smo se lačni in utrujeni lahko napotili le do naše restavracije na plaži (ki je bila mimogrede life saver z najboljšimi zajtrki!).

 

Dnevi tukaj so bili enkrat zelo produktivni, spet drugi leni. Za slednje je kriv tudi dež, ki nas je na vsake toliko prav rad presenetil. A nič zato – smo se pa s palerincami na skuterjih odpravili po raziskovanju. Dež je vedno hitro ponehal in takoj se je prikazalo tisto veliko žgoče sonce.

Prehodili nismo nič. Vozili smo se. In vožnja je bila tako super. Vzponi in spusti po 20% klancih so bili prav zanimivi, saj ti dajo še boljšo možnost občudovanje vsega zelenega. Cel otok je te barve in pogled na to je bil vedno pomirjujoč. Ko smo se vrnili nazaj pa ni bilo več govora o zeleni barvi, temveč rdeči… ’’Ojoj, Zalc! A si ti videl svoje rame?’’

 

Plaže plaže plaže. Ena za drugo, vsaka malo drugačna tisti prejšnji. Na eni mirno morje, ob njej hipijevski bar. Druga dostopna le s čolničkom z čisto belim peskom. Pa vseeno smo se radi vrnili tudi na svoj ’’domač’’ teritorij, kjer se nam je pred hiškam raztezala dolga plaža z visečimi mrežami.

 

Neja xx

TAG

LEAVE A COMMENT