Places

RAJ, USTVARJEN ZA NAS ŠTIRI #TAJSKADRUGIČ

By on January 9, 2017

Za dogodivščine prejšnjega leta na Tajskem klikni na povezave:

PRVA POSTAJA – BANGKOK

BANGKOK // ČRVI, KOBILICE, ŠKORPIJONI

DECEMBRSKE LUČKE PRI 30 STOPINJAH

KOH PHANGAN – 50 ODTENKOV ZELENE

KOH TAO – KRIVE SO PALME

 

Bil je čisto navaden decembrski torek. Megla, mraz, dolgčas. Ko so se vsi dolgočasili na faksu (ali raje spali doma) sem sama metala še zadnje kopalke v svoj kovček. Previdno sem začela zapirati zadrgo …

 

”Ne sme tehtat več kot 25 kg Neja!” mi je odmevalo v glavi, ob tem pa sem si predstavljala resne obraze svojih treh kompanjonov in njihove dolge kazalce, s katerimi mi žugajo.

 

Hitro sem ga odprla in iz kovčka nazaj v omaro pospravila tri majice in ene kratke hlače (kot, da en sam crop top, ki izgleda kot kos oblačila, ki bi bil lahko prav le triletni deklici, tehta 3 kile). Ko bi le lahko ‘future Neja‘ prišepnila ‘takratni‘, da bo teža kovčka le 21 kg – takrat bi lahko vzela še celo dodaten par čevljev …

 

2 x Anže, 1 x Domen, 1 x Neja. Na okence smo položili svoje potne liste in nestrpno čakali letalske karte. Pred vkrcanjem smo odigrali, kar se je zdelo 373965745635 iger Enke, in nato vzleteli proti Dohi. Utrujenih možganov, težkih nog in skuštranih las smo težko pričakovali našo končno destinacijo. Potrpeti smo morali še 2 uri na letališču in ponovnih 7 ur na letalu.

 

BANGKOK BABY!

 

Leto dni je minilo, odkar smo stali na betonskih tleh Bangkoka. Skoraj smo že pozabili, kakšen je smrad, ki ‘preži’ na ulicah, kako sladko je tam sadje, kako se je ”cenkati” z voznikom tuk-tuka, da gre Chang najlažje po grlu, da imajo 100 božansko lepih nakupovalnih središč in da so decembri na tolpem – najboljši decembri.

 

Letošnje potovanje je bilo definitivno drugačno. Recimo, da smo si vse vzeli bolj na izi. Templje in ostale zelo turistične kraje smo si ogledali že prejšnje leto, zato je bil tokrat čas za sprostitev in še več žuranja. Tudi jedli smo boljše kot prejšnjič. Čeprav se je zaradi tega včasih zdelo, da pravzaprav nismo na Tajskem, temveč v neki posh italijanski restavraciji – in da smo se do nje pripeljali s čisto novimi vespicami, ne natlačeni v starem tuk-tuku, čigar voznik je predvajal tajske priredbe ”novih hitov” (beri: pesmi iz leta 2010 so bile najnovejše). Vse se je zdelo tako domače, kot da naša druščina nikoli ne bi odšla. Vse je stalo na istem mestu, Bangkok pa ni bil nič manj nor.

 

 

 

PHUKET – CHECK!

 

Če smo prejšnje leto pot z Bangkoka nadaljevali proti dvema otokoma, Koh Pha-Ngan in Ko Tao, smo letos s seznama krajev, ki si jih želimo obiskati, črtali Phuket. Zame je ta velik otok mešanica Bangkoka in prej omenjenih otočkov. Ampak dobra mešanica – skoraj tako dobra kot tista, ki ti jo samo zate zmiksajo strici brez zob, v njej pa so pasijonka, mango, papaja in drugo sveže sadje!

Tujci so po Phuketu zagotovo več ”prčkali” kot po drugih otokih in tam ustvarili pravi raj za pijane in opečene Angleže. Ko nam tak ”bum” ni pasal, smo vseeno uspeli najti veliko samotnih in prelepih koščov, ki so izgledali kot raj, ustvarjen le za nas štiri.

 

Zdaj, ko že sedim za svojo pisalno mizo, skozi priprta balkonska vrata zapiha oster veter in zmrazi me, ko pomislim, kakšne so zunaj temperature. 40 stopinj manj jih je kot na Tajskem. Zaprem vrata in se uležem v toplo posteljo ter sanjam o palmah, vročem pesku, naši vili in turkiznem morju. Naslonjena na Anžeta se spomnim na vse dogodivščine, ki smo jih doživeli in poskušam na prste prešteti, kolikokrat sem jokala od smeha, a ne gre, ker prstov na rokah in nogah ni dovolj. Spomnim se, kako brez skrbi sem bila, ko sva se vozila z motorjem, saj mu zaupam bolj kot sami sebi in kako luškan je bil, ko je nekajkrat ”potrkal” po svoji, že povsem obrabljeni, čeladi, ker je verjetno pomislil na nekaj, kar bi se lahko zgodilo na cesti; kako smo zjutraj lenarili ob našem bazenu, nato pa zvečer igrali beer pong dokler nismo bili vsi tako napihnjeni, da so nas tiščale hlače in majavi, da nihče ni videl več kozarcev; kako veseli kot otroci so bili fantje, ko so si kupili žogo; kako smo najeli jet skije in se z njimi vozili, dokler od skakanja nismo več čutili niti nog niti riti; kako smo se vsako noč pogovarjali o prav vseh lepih in grdih stvareh tega sveta; da mi niti pred Jugijom in Zalcem že dolgo ni več nerodno – lahko na glas rignem ali pa se na veliko skregam z Anžetom, ker me je s sveže umitimi lasmi vrgel v bazen.

Tako je, če potuješ z ljudmi, ki so ti že toliko časa tako blizu.

 

Neja xx

 

 

 

 

 

TAG

LEAVE A COMMENT