Fashion Life

IGRIŠČE, OBRAZ BREZ LIČIL, VINO IN ZELENA ORA

By on November 15, 2016

Moj namen je bil objaviti le nekaj slik sebe v raztrganem puloverju, lepih škornjih in kulskem plašču. Zato fotografije nimajo prav nobene povezave z napisanim.

 

Sobotni večer sem preživela v družbi mojih treh mušketirjev, piva in vodke. Nedelja je bila zato bolj počasna, zaspana, zmačkana. Z Anžetom sva se peljala do njegovih in začuda nisem bila ujeta v svoj mehurček glasnega petja in udarnega plesa. Prilimala sem se na okno in opazovala, kako se je steklo zarosilo vsakič, ko sem izdihnila. Premišljevala sem, če se še spomnim termina za ta pojav iz srednje šole. Kondenzacija?… Potem pa sem zagledala dva fantka, en malo večji od drugega. Med hojo sta si podajala žogo. Mogoče sta pritegnila mojo pozornost, ker sta bila edina, ki sta se sprehajala po ulicah Bežigrada – sive stavbe, beton, rumeno listje na tleh, gola drevesa in ta dva nasmejana fantiča – mogoče zato, ker je dandanes otrok z žogo na nedeljsko popoldne že redek pojav.

 

Pričela sem razmišjati o svojih dvajsetih letih življenja na tem svetu. Res, ni velika številka, marsikaj moram še doživeti in težko pišem o tem, kaj je bilo, ko sem bila otrok, ker se zdi, da sem otrok še vedno. Nikoli si nisem mislila, da bom že pri teh letih lahko rekla: ”Ko smo bili mi še majčkene kepice, je bilo vse drugače.” Ampak res je bilo …

 

Svoj prvi telefon sem dobila v drugem razredu (že to je bilo v primerjavi z mojimi sošolci zelo kmalu). Nekateri so začudeno gledali, češ, kaj ga pa rabim, da je prekmalu. V bistvu sem ga potrebovala le zato, da sem lahko poklicala starše, ko me je prišla v šolo iskat babica. Če smo povsem iskreni – kaj sploh bi še lahko s tisto ciglo od telefona drugega počela!? V višjih razredih smo imeli že tiste malo boljše, s kamero. S prijatelji smo se nastavljali, samosprožilec pa je opravljal svoje delo. Ni nas motilo, da so bile fotografije malo kockaste (beri: kot bi bile slikane s krompirjem).

 

Na mikrofon smo doma snemali komade, da smo jih lahko na igrišču poslušali skupaj. Tam pa smo bili večino časa. Ko pomislim na osnovno šolo, pomislim na igrišča – šolc, hribi, betonska fuzbal igrišča, košarkaška igrišča … Igrali smo se različne igre, ki smo jih poznali od doma in ko smo obdelali vse, smo si izmislili svoje. Domišljija nam je delala 100/h in svet, ki smo si ga ustvarili je bil prelep.

 

Ličila so še ena stvar, ki ločilo današnje otroke od nas. Punce smo v sedmem razredu poznale senčila, šminko, maskaro in barvico za oči (če si si želel bit res zajeban, si uporabil modro). Zdaj so 12-letnice prave profesionalke in z beauty blenderjem bodo osvojile svet.

 

Razmišljam naprej. Pridem do obdobja ”žuranja” in alkohola. Smešni kot smo bili, smo točno vedeli, da si moramo najti svojo zabavo in pri petnajstih nismo rinili v klube. Najprej smo se zbirali na ”Plaži” v kavbojkah in allstarkah. Potem smo zmrzovali za Maxijom z flašo vina v eni in flašo zelene Ore v drugi roki. Nato plesali in se stiskali v Evforiji in F-u za 16-letnike, ki sta bila najmanjša kluba v zgodovini klubov, ampak nam je bilo fino in posebno. Kdaj smo z drugo osebno zašli v Topa, a redko. Sama sem vedela, da je za ‘starejšo Nejo’ bolje, da ne grem. Če bi vse svoje petke pri šestnajstih preživela v Cirkusu, bi mi bile vsi nadaljnji žuri po osemnajstem verjetno že brezvezni …

 

 

Neja xx

 

 

Pulover – Misspap // Čevlji – EGO Official // Plašč – Guess //

Torba – Gucci // Očala – ZARA

TAG

LEAVE A COMMENT