Places

BISTRA HČI PLANIN, SOČA – SMARAGDNA LEPOTICA

By on August 4, 2016

To je to, zdaj je na vrsti Slovenija. Ne potrebuješ vedno letalske karte, da vidiš nekaj lepega, nekaj novega, da si nekje na lepšem. Starši so poskrbeli, da sem videla vse čudovite kotičke naše države. Tudi Anžetovi so poskrbeli za to. Kot otroci smo občudovali vse hribe, doline, mesta in jame. Potem na to pozabiš in bolj je zanimivo vse, kar imajo sosedje… in njihovi sosedje… in tisti sosedje čez lužo

V Tolminu sem bila nazadnje v osnovni šoli. Enkrat med sedmim in devetim razredom – ne vem natančno. Vem le, da me ta osnovnošolska izkušnja ni kaj prida naučila o Tolminu. Vse kar se spomnim, so grdi pogradi v tamkajšnjem dijaškem domu, jutranjega mrazu in nočnih potegavščin. No, pa tudi tega, da smo veliko prehodili, izmerili temperaturo Soče in da se ta tam sreča s Tolminko, ki velja za enega njenih večjih pritokov.

 

Tako smo se v nedeljo odpravili na Primorsko. Vijugaste ceste so nas vodile do sotočja, kjer smo se ustavili in opazovali, kako se ena reka izliva v drugo. Izgledata kot najboljši prijateljici, ki si sežeta v roko, veseli, da bosta pot nadaljevali skupaj.

Stojimo ob strani, na belem prodišču. Naredim dva koraka naprej, tako da mi voda zdaj seže do gležnjev. Stresem se in stopim nazaj. Mrzla je, zelo mrzla – moja profesionalna ocena je 10 stopinj. Želim si poiskusiti še enkrat, da bi lahko prišla na sredino, kjer se tla ponovno dvignejo. Slečem kratke hlače in majico. Stojim v spodnjem perilu in se pripravljam. Naenkrat je na drugi strani reke moški. Kmalu pride še eden. Zdaj sedita na klopci in nepremično strmita proti nam. Anže mi še petnajstič ponudi moja oblačila in ko ga tudi petnajstič zavrnem, zavije z očmi. Možakarji še bulijo. Stopim v vodo, saj mi postalo neprijetno. Ne vem zakaj, saj je samo spodnje perilo – nič manj ne pokriva kot kopalke.

Nisem prišla do željene ’destinacije’, ’’otočka’’ na sredini. Noge imam občutno prekratke za tako globino. Anže sleče kratke hlače in majico, prav tako njegov brat Gašper. Zdaj smo (skoraj) goli trio in ne vem točno, kaj je na tej točki pričakovalo občinstvo na drugem koncu. Gapi se je dobro opremil s fotoaparatom, jaz sem pograbila naše obleke in Anže je pograbil mene, me dal na ramena in šli smo čez.

*Fotošuting je bil uspešno opravljen*

 

Odpravili smo se nazaj do avta in na pot do tolminskih korit. Zapustili smo mrzlo lepotico, katere modrozelena barva navdušuje obiskovalce. Nisem se preoblekla v kratke hlače in majico. Pot sem nadaljevala kar taka, v oblekici. Seveda me je sem ter tja kakšen pohodnik (tak, ki se je čist pripravil – zategnjeni Teva sandali, velik nahrbtnik in vse v drek barvi) tudi čudno pogledal in se verjetno spraševal, kje sem se izgubila…

Počasi so se pokazali oblaki in pohiteli smo še do Idrije, kjer smo si privoščili njihove žlikrofe, potem pa smo mi, mestne srajce, odšli domov. Na beton in pivo.

 

Neja xx

 

 

TAG

LEAVE A COMMENT